Generalni konzulat RS Trst /Novice /
09.11.2010  

Poslanec Državnega zbora RS Zvonko Černač položil vence v Gonarsu in Gorici

Spoštovani vsi prisotni, sorodniki žrtev, dragi rojaki.

Gonars. Spomin in opomin.

Spoštljiv spomin na vse žrtve koncentracijskih taborišč  in opomin,  da se ne zgodi nikoli več.  Da se nikoli več ne zgodi, da bi ljudje trpeli in celo umirali zaradi ljubezni do svoje domovine, zaradi ljubezni do svojega jezika.

Danes je tu mir in tišina. In vendar nam spomin prinaša glasove, ki jih ne smemo preslišati. Da ne pozabimo. Slišati moramo  glasove tistih, ki so trpeli zato, ker so ( kakšen absurd ) ljubili.  Ljubili so svojo domovino. Ljubili  so svoj  jezik, svoj narod. Nešteto glasov, nešteto zgodb. Kot je vsaka žrtev tragična, kot je boleče vsako trpljenje, tako vsaka od teh zgodb , vsaka od teh žrtev zahteva spoštljiv spomin. »Predragi moj mož« je taboriščniku iz Gonarsa leta 43 v pismu zapisala preprosta ženska kmečka roka iz okolice Pivke in potarnala, da je v skrbeh zanj, ker od njega ni glasu, da bi se vsaj vrnil in da ga pogreša. Podobno skrb je v pismu izrazila mati svojemu sinu. Bilo jih je na tisoče. Pisem, ki so izražala skrb in prikrito bolečino. Vendar vedno tudi upanje in ponos. Ponos na svoj narod, na slovenski jezik. Ponos na upor. Upor proti okupatorju, proti potujčenju, proti iztrebljanju. Zato žrtve. Bilo jih je na tisoče. Nedolžnih žrtev, ki so premagale bolečino in trpljenje. In ki so ohranile upanje in ponos.      

Ko danes stojimo na kraju tega spomina in se spoštljivo spominjamo vseh žrtev nas preveva upanje, da se ne bo ponovilo nikoli več. Vedno bolj smo odprti in povezani v prostoru, ki mu pravimo Evropska unija. Meja ni več.  Kulture se zbližujejo. A nevarnosti ostajajo:  izgubljen občutek za prave vrednote; vedno večja tekmovalnost, ki je sama sebi namen in pohlep nas oddaljujejo od sočloveka. Razlike med ljudmi se povečujejo. Simptomi, ki jih moramo v bodoče odpraviti. In graditi prihodnost na povezanosti, sožitju, spoštovanju slehernega posameznika.

Letos 23. avgusta je na spominski slovesnosti ob evropskem dnevu žrtev vseh totalitarizmov v Štanjelu naš zamejski pisatelj Boris Pahor kot osrednji govornik analiziral vse tri totalitarizme: nacizem, komunizem in fašizem. In zaključil, da je bil od vseh najhujši fašizem. Ne samo zaradi številnih žrtev, deportirancev od katerih jih je na tisoče končalo po različnih taboriščih od Raba preko Padove, taborišča Visco do Gonarsa, pač pa predvsem zato, ker se je fašizem lotil našega temelja. Našega jezika. In s tem najmlajših. Bil je najhujši zato, ker je hotel v temelju izbrisati slovenski narod. Žal tudi danes niso še vsi doumeli, da je ločevanje ljudi zaradi njihove kulture, narodne ali jezikovne pripadnosti nedopustno. Slišimo posamezne glasove, ki bi ob ugodni klimi lahko prerasli v uničujoč val. Tudi iz tega razloga je spomin na tiste dni še toliko pomembnejši.

Danes govorim v prijateljski državi Italiji v svojem, materinem jeziku. V slovenskem jeziku izražam poklon in zahvalo vsem tistim, ki jih ni več med nami in v njihovem imenu povem: naj se ne zgodi nikoli več.